Zakaj Lava? – Rok Čakš

Rok Čakš, univ. dipl. politolog – obramboslovec, urednik spletnih medijev Celje.info, Kozjansko.info in Domovina.je

 

  1. Kdo je imel vpliv na odločitev za vpis v gimnazijo?
           Za uspešnega učenca v osnovni šoli je bila gimnazija naravno in logično nadaljevanje poti.

  2. Kaj je vplivalo na odločitev za Lavo?
    Iskreno povedano, z današnjega vidika banalnost, takrat pa se mi je zdelo sila pomembno. Kot športnika so me predvsem zanimale kapacitete telovadnic. Preostali celjski gimnaziji sta imeli še zastarelo športno infrastrukturo, Lava pa je imela tri predele ogromne telovadnice in še eno zraven. To je pretehtalo, ampak kasneje vpisa nisem obžaloval tudi zaradi kvalitetnega nivoja drugih stvari, ki bi pri odločitvi za šolo najbrž morale biti pomembnejše. 😊
  3. Kaj bi rekli, da je bilo na šoli res dobro, se spomnite kakšne smešne anekdote iz srednje šole?
    S kombinacijo nekaterih starejših profesorjev, ki so se počasi poslavljali, in mlajših, zagnanih je bila šola res zahtevna. Bili so strogi, ko razmišljam za nazaj, večinoma tudi pravični.

Smešnih anekdot je malo morje. Morda bi izpostavil eno bolj nedolžnih. Pri naši razredničarki prof. Mariji Gubenšek Vezočnik je bil režim, kot sem ga opisal malo prej – strog, a pravičen. Vedno čista tišina, malokdo si je upal klepetati ali delati neumnosti, saj se je lahko prehitro znašel pred tablo in ugotovil, da o kemiji v resnici ne ve kaj dosti.
V povsem zadnji vrsti dolge učilnice, prirejene za pouk kemije, smo sedeli kalibri posebne vrste. Prijatelj Rok je bil poklican naprej, da prof. Gubenškovo prepriča, da zna vsaj za pozitivno. A šlo mu je presenetljivo dobro in v zadnji vrsti skoraj nismo mogli verjeti, ko si je prislužil oceno štiri. Od navdušenja sem visoko nad glavo dvignil leseno desko, ki se je iz meni neznanega razloga valjala po učilnici in na kateri je z debelo rdečo barvo pisalo APLAVZ.

Zaploskal seveda ni nihče, je pa Gubenškova ustrelila s pogledom proti zadnji vrsti, da sem desko nemudoma potisnil pod klop.
»Čakš, kaj ste to imeli!« se je od katedra zaslišalo skozi učilnico.
»Nič gospa profesor, nič takega,« sem izgovarjajoče odvrnil.

»Čakš, dvignite ponovno,« je bil odgovor.

Oklevajoče sem desko spet dvignil nad glavo in čakal, kaj bo.

Nekaj sekund sva se v popolni tišini gledala prek učilnice, ploskal še vedno ni nihče.

Nakar se je vedno resen obraz prof. Gubenškove zganil v rahel nasmeh, ki ni, prisegel bi, trajal več kot sekundo.
»No, spustite zdaj,« je sledil njen odgovor.

Kolikor se spomnim, je bil to edini trenutek, ko sem jo v času pouka videl nasmejano, pa četudi zgolj za kratek trenutek. Kasneje, ob bolj neformalnih srečanjih sem jo videl z nasmehom na obrazu še mnogokrat, ampak z nastopom v učilnici je znala ohranjati učiteljsko avtoriteto in nad odraščajočimi najstniki držati potrebno disciplino. 

 

  1. Česa se najraje spominjate iz šole

Predvsem se rad spominjam dobrega vzdušja v razredu. Res smo bili prava klapa. Pridobil sem številna prijateljstva, nekatera od njih ostajajo tudi sedaj, tj. petindvajset let kasneje.

 

  1. Katere interesne dejavnosti ste obiskovali?

Za tiste, ki niso vključevale žoge, iskreno priznam, da nisem bil posebej zagret. Če me spomin ne vara, ob košarki drugih šolskih interesnih dejavnosti ni bilo na mojem urniku.
  

  1. Kaj bi svetovali bodočim dijakom, zakaj se vpisati na našo šolo?

Od mojih srednješolskih dni je po Savinji preteklo že mnogo vode in še česa drugega, tako da v trenutne celjske srednješolske razmere nimam najboljšega vpogleda. A če je Gimnazija Lava ohranila stanje duha iz naših srednješolskih časov, potem jo toplo priporočam.

Na Lavi se nikoli niso imeli, da so nekaj več, da jim glede na zgodovino, tradicijo ali karkoli drugega pripadata posebna čast in status. Vse to si je vedno znova potrebno izboriti, zaslužiti z delom, odnosom, dosežki. Mislim, da je to dobro, tisto pravo izhodišče za življenje.  

 

Nazaj