Ker smo pri nas na prvem mestu ljudje. Zato so poti do ciljev lažje in prijetnejše.


Hana Brezovnik, študentka psihologije

Zakaj ravno Lava? Na to vprašanje težko odgovorim v eni sami povedi. Že v osnovni šoli me je zelo zanimala psihologija. Vedela sem, da je pogoj za ta študij tudi uspešno opravljena splošna matura in da se je zato najbolje vpisati na gimnazijo. Moja odločitev za Lavo je bila nedvomno pravilna, saj sem že ob prvem vstopu skozi njena vrata dobila občutek pripadnosti.

Lava se mi zdi res kul in dijakom prijazna šola, ker:

  • v njenih prostorih vlada prijetno vzdušje;
  • so učitelji zelo dostopni in predani svojemu delu ter jim je mar za dobro počutje dijakov;
  • glavni odmor za malico traja celo šolsko uro, kar dijakom omogoči malo sprostitve in predvsem čas za druženje;
  • imajo dijaki napovedno ocenjevanje znanja, kar je zanje dosti manj obremenjujoče, poleg tega pa jih s spodbujanjem sprotnega učenja in organiziranosti tudi navaja na bodoče študentsko življenje;
  • se na Lavi vedno kaj dogaja – rock koncerti, vsakoletno božično rajanje in pustovanje, gledališki abonmaji, obisk mestnega kina in številne ekskurzije, v njenih prostorih pa se odvijajo tudi zanimiva predavanja strokovnjakov (največkrat bivših dijakov Gimnazije Lava);
  • je primerna tako za dijake, ki jih zanima naravoslovje, kot tudi za tiste bolj družboslovno umerjene, saj Lava deluje na veliko področjih;
  • ponuja različne obšolske dejavnosti – pevski zbor, sodelovanje na različnih tekmovanjih, mednarodne izmenjave in sodelovanje na natečajih;
  • je del Šolskega centra Celje, kar gimnazijcem omogoča sodelovanje in predvsem sklepanje novih prijateljstev tudi z dijaki ostalih šol.

Čeprav gimnazijski program zahteva kar dosti truda in vztrajnosti, so bila zame ta štiri leta na Lavi nepozabna izkušnja, zato jo toplo priporočam vsem radovednežem ali trenutno še neodločenim devetošolcem, ki si želijo razširiti svoja obzorja in pridobiti novo znanje, navsezadnje pa je Lava enkratna izbira tudi za tiste, ki se morda že zdaj spogledujejo s kakšnim univerzitetnim študijem.

Poslušaj svoje srce in glavo – vpiši se na Lavo!


Leon Čepin, študent strojništva

  1. Kaj je vplivalo na odločitev za Lavo?

Ob zaključku osnovne šole nisem bil popolnoma prepričan, kateri poklic me veseli. Zanimala sta me tehnika in naravoslovje, ne pa družboslovje. Ko sem obiskoval informativne dneve raznih gimnazij, sem izvedel za tehniško gimnazijo na Gimnaziji Lava. Takoj sem vedel, da je to šola zame.

  1. Kaj bi rekli, da je bilo na šoli res dobro, se spomnite kakšne smešne anekdote iz srednje šole?

V štirih letih obiskovanja Gimnazije Lava je bilo veliko prednosti. Pri vseh predmetih smo imeli napovedano spraševanje in datumi testov so bili vedno dobro razporejeni. Prav tako so profesorji zelo kvalitetni in izkušeni, tako da je bilo pri pouku vedno sproščeno in zabavno. Zelo všeč mi je bil tudi odnos profesorjev do dijakov, saj smo bili zelo povezani in nismo bili, kot sem pričakoval, le številka. Anekdot iz srednje šole je kar veliko, ampak marsikatera ni za v javnost. Nikoli ne bom pozabil legendarnih izjav profesorja Bogomila Kropeja pri urah sociologije. Prav tako dneva, ko je ves razred kolektivno šprical priprave na maturo iz slovenščine. 

  1. Česa se najraje spominjate iz šole?

Lepih spominov iz srednje šole je zelo veliko. Imel sem najboljši razred, kjer smo se vsi razumeli in je bilo vedno živahno. Nikoli ne bom pozabil zanimivih odmorov in malic, ko smo debatirali o zanimivih temah in se smejali. Seveda mi bo v spominu ostala naša najboljša razredničarka, ki je vsa leta za nas skrbela in nas podpirala. Prav tako se spominjam posebnih dogodkov na šoli, kot so božič, pust, izleti, športni dnevi, obiski, tabori … S sošolci in sosošolci smo v četrtem letniku šli na zaključni izlet v Portorož, ki bo zagotovo ostal nepozaben. Zelo rad se tudi spominjam čudovitega tedna na izmenjavi iz robotike v Španiji, kjer smo se družili in uživali.

  1. Katere interesne dejavnosti ste obiskovali?

Šola je ponujala zelo veliko različnih interesnih dejavnosti. Vsa štiri leta sem obiskoval dodatne ure matematike in fizike, kjer smo se pripravljali na tekmovanja in reševali težje primere. Temu so seveda sledili uspehi. Prav tako sem dvakrat sodeloval pri postavljanju sobe pobega v zaklonišču. V prvem in drugem letniku sem bil član ekipe pri robotiki. Pomagal sem pri oddelčni skupnosti in raznih dogodkih na šoli. V tretjem in četrtem letniku sem tudi obiskoval DSD, kjer smo se pripravljali na pridobitev nemške diplome za tekoče poznavanje jezika.

  1. Zakaj tehniška gimnazija in njene prednosti?

Vsak dijak tehniške gimnazije po prvem letniku izbere usmeritev, in sicer mehaniko, računalništvo ali elektrotehniko. Jaz sem izbral mehaniko, saj me je to najbolj pritegnilo. Vsaka smer ima dva predmeta. Pri enem potekajo laboratorijske vaje, pri drugem pa računaš in spoznavaš teorijo. Oba predmeta sta bila zelo zanimiva in koristna, saj sta nam pokazala, kako se teorija pokriva s prakso. Pri laboratorijskih vajah smo se učili tehniškega risanja, 3D-modeliranja, upravljanja CNC-naprav in vezanja hidravličnih ter pnevmatičnih vezij. Pri teoriji pa smo računali zanimive primere. Sedaj sem študent prvega letnika na strojni fakulteti v Ljubljani. Študentje, ki prihajamo iz srednji tehniških gimnazij, imamo izjemno prednost. Večina študentov, ki prihajajo iz splošnih gimnazij ali srednjih poklicnih šol, se mora učiti od začetka, tehniški gimnazijci pa smo že dva koraka naprej.

  1. Kaj bi svetovali bodočim dijakom, zakaj se vpisati na našo šolo?

Vzdušje na šoli je zelo sproščeno. Profesorji so korektni (če si ti fer, so oni fer). Znanje in uspeh na maturi sta zagotovljena. Poleg samega učenja sta pomembna tudi druženje in zabava.


Matevž Krašek, študent prava

Gimnazija na Lavi ni bila moja prva izbira srednje šole. Najprej sem se vpisal na 1. gimnazijo v Celju, a mi je bilo že po enem tednu jasno, da tja ne sodim. Prepisal sem se na tehniško gimnazijo na Lavi in nikoli nisem gledal nazaj ali obžaloval te odločitve. Takoj sem bil deležen toplega sprejema in integracija v novo okolje je bila enostavna.

Naslednja štiri leta so bila polna novih izkušenj in dogodkov. Profesorji so bili zanimivi in so mi dali veliko kvalitetnega znanja, ki bi mi, če bi se odločil za nadaljevanje po tehniški študijski poti, zelo koristilo. Tudi sicer mi je tehniška gimnazija dala dovolj splošnega znanja, da se tudi v bolj družboslovnih vodah dobro znajdem. Poleg pouka mi je bilo omogočeno tudi glasbeno udejstvovanje v šolskem bendu. Ta izkušnja mi je dala veliko in je brez dvoma ne bom kmalu pozabil. Učitelji so nam dali mnogo več kot le zanimiv pouk. Izkazali so se v najboljši meri z nenehnim trudom in zanimanjem za vsakega v razredu osebno. Kot takšni so nam bili vedno pripravljena prisluhniti in pomagati tudi v zadevah izven pouka in pokazali, kaj pomeni biti učitelj v splošnem pomenu.

Zakaj torej Lava? Po kvaliteti pridobljenega znanja, izvenšolskih aktivnostih in ustvarjanju zdravega življenjskega okolja gimnazija na Lavi ne zaostaja za nobeno drugo gimnazijo in je ne glede na tvojo interesno usmerjenost prav gotovo dobra odskočna deska za nadaljnje izobraževanje.


Lev Podbregar, študent fizike

Že od nekdaj me je zanimala fizika. Ko sem izvedel, da najboljši profesor za fiziko uči na Lavi, mi je bila odločitev glede srednje šole močno olajšana. Prav tako je k odločitvi pripomoglo, da so se tja vpisali tudi moj najboljši prijatelj in še mnogo drugih prijateljev iz osnovne šole. Te odločitve ne bom nikoli obžaloval. V štirih letih šolanja sem se mnogo naučil ne samo od profesorjev, ampak tudi od novih sošolcev, ki so postali prijatelji. Z veseljem se spomnim naše kleti … morda se sliši smešno, a dejansko sem v tistih hladnih prostorih preživel precej časa. Tam smo namreč vadili s šolskim bendom, nekaj dni pa tudi postavljali sobo pobega. Z vsemi profesorji sem se odlično razumel, a najbolj sem užival (se nasmejal) pri pouku fizike. Kljub temu da je fizika veljala za enega izmed zahtevnejših predmetov, je profesor Babič vedno znal predavanje snovi prekiniti s kakšno zanimivo zgodbico, zato mislim, da se nam je vsem v spomin zapisal kot odličen učitelj, ki se je znal približati dijakom, po drugi strani pa tudi zahtevati znanje oz. v mojem primeru v vzbuditi še večje zanimanje za to področje. Hvaležen sem tudi profesorici Kračun Berc za matematiko, ki je vsa štiri leta mojega šolanja vodila matematični krožek, da mi je pokazala luč na koncu tunela pri številnih na prvi pogled nerešljivih nalogah. Mislim, da smo bili vsi v razredu zelo zadovoljni z našo razredničarko profesorico slovenščine in francoščine Petro Kotnik. Ko so nastopile težave, se je vedno zavzela za naše dobro, po drugi strani pa nam je odprla vrata v zanimiv svet književnosti. Organizirala nam je odlične izlete, nekaj redkih izbrancev pa tudi naučila osnov francoščine, ki mi bodo še zagotovo prišle kdaj prav. V okviru šole sem odpotoval tudi na rob Sibirije v mesto Magnitogorsk, kjer sem se udeležil seminarja o kmetijstvu. Spoznal sem mnogo zanimivih ljudi in na lastne oči videl veliko razliko med stepskim porečjem Urala in arhitekturno mojstrovino Moskve. Da povzamem, na Lavo sem se vpisal zaradi fizike, a odnesel mnogo mnogo več. Hvala vsem profesorjem, ravnatelju in sošolcem za odlično vzdušje skozi vsa ta leta.


Maruša Naglič, univ. dipl. psihologinja

Fotografija: Andraž Purg

Kar me je na Lavi pritegnilo že na informativnih dneh in se potrjevalo skozi moja gimnazijska leta, je bilo sproščeno in preprosto vzdušje. Vsak je lahko bil to, kar je. Ni bilo na primer zaznati elitizma ali občutkov večvrednosti ne med profesorji ne med dijaki. To se mi je zdelo res dragoceno. 

Ker sta mi bili od nekdaj blizu logika in matematika, mi je bilo všeč, da je bila šola na tem področju zelo močna.

Poleg oblikovanja novih prijateljstev, žurov s sošolci in ostalih stvari, ki temu obdobju pritičejo, pa je eden od zelo lepih spominov na gimnazijska leta tudi, ko smo imeli možnost kot prostovoljci sodelovati na Mednarodni matematični olimpijadi, ki je leta 2006 potekala v Ljubljani, in se družiti z dijaki s celega sveta. To v obdobju pred razmahom socialnih omrežij ni bilo tako samoumevno. 🙂

 


Lana Kolar,  študentka medicine

Da se vpišem na Lavo, je bila ena najboljših odločitev, kar sem jih kadarkoli sprejela. Pred tem sem veliko razmišljala, ali sem se prav odločila, vendar so se vsi dvomi razblinili v trenutku, ko sem prestopila šolski prag. Začutila sem, da so pred mano štiri prekrasna leta.

Moja pričakovanja še zdaleč niso bila nizka, a jih je Lava krepko presegla. Profesorji so snov dobro razlagali, na ocenjevanjih pa zahtevali dovolj, da sem bila na maturo odlično pripravljena. Prav tako so bili vedno dostopni dijakom, ki so potrebovali pomoč, si želeli dodatnih nalog ali pa le nasvet in nekaj spodbudnih besed. Na šoli je bilo zmeraj dobro vzdušje, ki je bilo odraz povezanosti med dijaki in profesorji, vse skupaj pa je sestavljalo celoto, ki me je ves čas opominjala, da sem tam, kamor spadam.

Vedno bom hvaležna za vse, kar sem doživela na Lavi. Naučila sem se veliko o svetu, o drugih, predvsem pa o sebi in postala oseba, kakršna sem danes. Če bi se ponovno odločala, kam naj se vpišem, bi bila moja odločitev vedno enaka, zato bom vedno s ponosom povedala, da sem hodila na Lavo.


Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenije iz Rima, nekdanji dijak

Foto: Iris Rupnik

Gimnazija Lava je sredi osemdesetih, ko sem jo obiskoval jaz, veljala za najboljšo celjsko srednjo šolo. In ta sloves je upravičila, saj nam kljub negotovim časom ni dajala samo znanja, ampak nam je tudi krepila kritično mišljenje. Ponujala nam je torej temelje, s katerimi smo lahko suvereno stopili ne samo v odraslost, ampak tudi v samostojnost. V vseh pogledih.

 

 

 


Matija Krumpak, (nekdanji) dijak GL in zlati maturant leta 2019

Čas je in ga ni. Življenje pa neusmiljeno teče naprej in tista štiri čudovita leta se ne bodo vrnila. A še vedno se zalotim, da razmišljam o trenutkih, ki so me napolnili z neverjetno radostjo in so povezani z Gimnazijo Lava.

Že od trenutka, ko sem prvič stopil skozi velika vrata, sem bil očaran nad vzdušjem in šarmom. Seveda sprememba okolja ni nikoli preprosta, a že po mesecu dni sem se počutil kot doma.

Lava me je oblikovala v človeka, kakršen sem sedaj. Na njej si lahko kdorkoli. Če so tvoje sanje postati zagrizen tekmovalec, je to popolnoma mogoče doseči. Če imaš ustvarjalno žilico, si tukaj v ustvarjanju svoboden. Če si brez ambicij in želiš samo zaključiti gimnazijo na najpreprostejši način, si tu zaradi povsem napačnih razlogov, a je to vseeno čisto izvedljivo. Vsak tip človeka tu najde svoj prostor. Če vse to povežemo še z ljudmi, ki hodijo na Lavo ali poučujejo na njej, lahko nastane čarobna izkušnja. 

Ljudje na Lavi so kot rože na stoletja skriti gozdni jasi, ki jim je rumeno sonce vlilo barvo in dušo. Naj gre za sošolce, ki razširijo tvoja obzorja s svojo nepremagljivo pristnostjo, ali profesorje, katerih ure so nenadomestljiv višek tvojega tedna, morda pa le za naključne dijake, na katere naletiš na hodniku in ti spremenijo pogled na svet. Vsi ti in še kdo te čakajo tukaj.

Konec koncev je vse subjektivno in relativno. A verjamem, da če se s srcem podamo na to pot, je vsaka naša odločitev pravilna.


Mirjam Končan, (nekdanja) dijakinja GL in zlata maturantka 2018

Nikoli nisem obžalovala, da sem se odločila za šolanje na Lavi. Profesorji so bili strogi, zahtevali so določen nivo znanja, a bili so tudi pravični in vedno pripravljeni pomagati, če se je kje zataknilo. Čeprav se tega verjetno marsikdo ustraši, se to izkaže kot pravi način dela, ki ti da odlično podlago za nadaljnji študij, še posebej za zahtevnejše smeri, kot sta medicina ali strojništvo. Tudi sošolci so bili super, veliko smo preživeli skupaj. Če bi šla še enkrat v srednjo šolo, bi zagotovo spet izbrala Lavo.


Žiga Jordan Kozjak, mag. inž. str. (koordinator proizvodnje in plana v Kovit projekti d. o. o.), (nekdanji) dijak GL

Foto: žjk

V življenju se nenehno soočamo z različnimi odločitvami. Pri nekaterih moramo tehtno premisliti, saj s tem daljnosežno tlakujemo svojo življenjsko pot. Ena takšnih odločitev je po koncu osnovne šole izbira srednje šole. Moja izbira je bila Gimnazija Lava, na katero imam še danes izjemno lepe spomine, predvsem na čudovito razredničarko ter sošolke in sošolce, s katerimi smo še danes v stiku. Beseda velikokrat nanese na raznovrstne anekdote iz gimnazijskih dni …

Na začetku študija na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani sem kar precej časa porabil za to, da sem nadoknadil strokovne osnove. Po drugi strani sem prav z lahkoto opravljal izpite pri predmetih, ki so bili enaki tistim na gimnaziji (matematika, fizika, kemija) ali pa so poglabljali določena poglavja navedenih strok. Gimnazija Lava mi je dala odlično temeljno znanje in me naučila, da je potrebno odpreti knjigo in naštudirati, po potrebi tudi vprašati ter se nikdar ne odreči vedoželjnosti.

Preko študija in dela sem ugotovil, da je znanje potrebno povezati. Tako se bolj suvereno soočamo z izzivi. Potrebno je uporabiti znanje z več področij. Ugotavljam, kako pomembno je znati tuje jezike – pri študiju (strokovna literatura) in v komunikaciji. Slednja je lahko v tujem jeziku dobra le, če najprej obvladamo materinščino. Takšno povezovanje znanja je potrebno in na Gimnaziji Lava preko različnih projektov ter medpredmetnih povezav počnejo natanko tisto, kar potrebujemo. S tem se krepijo ne le medpredmetne vezi, temveč tudi povezovanje različnih področij in posledično je boljše razumevanje snovi.

Vedno s ponosom povem, da sem bil dijak Gimnazije Lava. V veselje mi je, da sem ob stisku rok s profesorji še vedno deležen prijetnega klepeta in obujanja spominov na dni, ko so me vodili do novih spoznanj skozi štiri nepozabna leta.


Vid But, (nekdanji) dijak GL in zlati maturant leta 2018

Gimnazija Lava mi bo ostala v lepem spominu. V štirih letih sem doživel mnogo nepozabnih trenutkov in spoznal veliko novih prijateljev. Na poti do mature mi nikoli ni bilo dolgčas, saj je bilo v šoli veliko novih izzivov na različnih področjih. Za uspeh se je potrebno potruditi in Gimnazija Lava mi je zagotovila odlično podlago za nadaljevanje moje izobraževalne poti.

 

 

 

 

 


Tina Gunzek, igralka, (nekdanja) dijakinja GL

Na uprizoritvi Hamleta. Foto: luca quaia

V gimnazijskih letih sem se začela postavljati na noge in se prelevila v odgovorno odraslo osebo s svojimi cilji in temeljnimi vrednotami. To se seveda skozi življenje spreminja, ampak temelji so se vzpostavili takrat.

Na Gimnaziji Lava sem dobila dovolj širine in znanja, kajti nikoli v življenju nisem začutila nobenega manjka in sem suvereno nadaljevala svojo pot izobrazbe. Izbrala sem sicer študij, ki ni bil povezan s katerim koli klasičnim srednješolskim predmetom, razen v neki meri s slovenščino. Zato je bilo zame znanje, ki sem ga pridobila na Gimnaziji Lava, mogoče toliko pomembnejše. Menim pa, da je širina znanja odvisna od vsakega posameznika in tega, koliko je radoveden in odprt za okolico. K temu pa prav gotovo pripomorejo profesorji, ki na Lavi prekipevajo od znanja in navdušenja nad določenimi področji ter tako vzbudijo navdušenje pri dijakih. Mislim, da je to ključno za širino duha.

 

 


Peter Kovačević, (nekdanji) dijak GL in zlati maturant leta 2015

PeterKovacevic

Nikoli nisem znal odgovoriti na vprašanje, zakaj sem se pred petimi leti odločil za Gimnazijo Lava. Lahko bi rekel, da je bila to spontana odločitev. Nekaj me je vleklo tja, kaj je to bilo, tega si do zdaj nisem znal nikoli natančno pojasniti.

Na Lavi lahko seveda spoznaš veliko novih prijateljev, s katerimi potem preživljaš nekaj svojih najboljših let, in se hkrati naučiš mnogo koristnega za nadaljnje življenje, ampak kar naredi to šolo posebno, so ljudje, ki ti posredujejo znanje, profesorji Gimnazije Lava. Kot (nekdanji) dijak ne verjamem, da bi si lahko želel boljših.

Mnogokrat so bili naši prijatelji, z njimi si se lahko pogovoril, ko si imel probleme, bili so naši mentorji, ko smo potrebovali kakšen nasvet, hkrati pa strogi učitelji, ki so nas res veliko in dobro naučili, kar se kaže tudi pri mojem študiju. Znali so pripraviti zanimive, celo zabavne učne ure, tako da se učenje ni zdelo prisiljeno, enostavno so znali v nas (večino časa) prebuditi zanimanje za snov.

Ob vsem tem so imeli lastnost, ki jih razlikuje od mnogih drugih: niso delali razlik med dijaki. Do vseh so imeli enak odnos, tako do tistih, ki so mogoče potrebovali dodatne razlage, kot do tistih, ki so hoteli izvedeti kaj več ali pa so se celo udeleževali različnih tekmovanj. Naši profesorji so znali tekmovalce (tudi sam sem bil eden izmed njih) res odlično pripraviti in spodbujati. Vedno si imel občutek, da delajo za tvoje dobro, ne za to, da boš postal naslednja ”trofeja” šole.

Za konec lahko rečem le še, da ne bom nikoli obžaloval svoje odločitve in da bom večno hvaležen tej enkratni šoli za vse njeno delo.


 Ana, Andrej in Aleš Simončič, (nekdanji) dijaki GL in maturanti leta 2016

Aleš, Andrej in Ana smo nekdanji dijaki Gimnazije Lava, sedaj pa se poglabljamo vsak v svoj študij. Že od začetka študijskega leta, predvsem pa med izpiti se spominjamo svojih profesorjev. Res smo jim zelo hvaležni, saj lahko poglabljamo in gradimo na dobrem znanju, ki smo ga pridobili v srednji šoli, zato tudi začetek ni bil tako zelo težak. S sošolci ugotavljamo, da so ocene na fakultetah res zelo odvisne od predznanja iz srednje šole, predvsem pri naravoslovnih predmetih.

Jaz, Ana, bi predvsem izpostavila odlično znanje kemije, ki mi sedaj pride še kako prav, ker moja študijska smer temelji predvsem na kemiji. V primerjavi z ostalimi sošolci res znam kemijo, zato jim tudi veliko pomagam. Z lahkoto (in z desetkami) sem opravila tudi vse izpite iz matematike, za kar ni bilo potrebno veliko učenja.

Alešu in Andreju je predvsem prišlo prav predznanje iz elektrotehnike. Matematični jezik jima je še posebej razumljiv. Tudi za izpit se jima zaradi dobrega predznanja ni bilo treba veliko učiti.

Predavatelji na fakultetah že v eni uri predajo res veliko snovi, predvsem pri fiziki, zato jima zelo prav pridejo zapiski iz srednje šole in temeljno znanje, ki sta ga pridobila.

Profesorji z Gimnazije Lava so nas zelo dobro pripravili na študij in res nam ni žal, da smo jo obiskovali, zato se jim zahvaljujemo.


Janez Turnšek, (nekdanji) dijak GL in maturant leta 2016

Ko sem na prvi šolski dan stopil v pritličje Gimnazije Lava, sem takoj pomislil na mučne ure učenja, na profesorje, ki ti bodo težili takoj, ko ne boš naredil naloge, in seveda na vso mučno snov, ki jo bodo od zdaj naprej profesorji predavali brez sočutja do nas, ubogih prvih letnikov.
Gimnazija Lava pa me je kljub temnim pričakovanjem spodbudila k delu. Kasneje sem spoznal, da ne delam za šolo, ampak zase. Še sedaj presenečeno ugotavljam, kaj mi je šola v resnici dala. Po mojem mnenju je k temu največ prispevala pripravljenost profesorjev darovati svoje ure, da smo lahko zagnani dijaki delali stvari, ki jih pri pouku nismo mogli. To dokazujejo množica krožkov, ki jih šola ponuja, in seveda dosežki. Pozabiti pa ne smem, da je Gimnazija Lava del Šolskega centra Celje in dijaki smo dobili dostop do strojne opreme drugih šol in do znanja strokovnjakov s teh šol, kar je pomagalo pri naših pripravah na različna tekmovanja.

Seveda je bilo tudi nekaj temnih dni in manj priljubljenih predmetov, a je vse dobro mnogokrat preglasilo peščico slabega. Rad bi se zahvalil vsem profesorjem, ki so darovali in še vedno nesebično darujejo svoj čas ter pogosto tudi svoje živce, da lahko dijaki spoznajo stvari, ki bi jim lahko ostale skrite.

Najlepši spomini na Gimnazijo Lava so povezani z obšolskimi dejavnostmi. Spomnim se mnogih celodnevnih priprav na tekmovanje v programiranju robotov, ko smo si z ekipo včasih za nekaj dni sposodili programersko učilnico B-2, po pripravah pa smo se velikokrat šli družit v knjižnico. V zelo lepem spominu mi bo ostal tudi legendarni Mešani mladinski pevski zbor Šolskega centra Celje, v katerem sem pel vsa štiri leta in z njim veliko potoval. Na pripravah na tekmovanje v znanju fizike sem moral pogosto prebavljati čudne, a lepe formule, za katere sem se včasih moral pretvarjati, da jih popolnoma razumem. Hvaležen sem prav vsakemu profesorju, ki daje od sebe, kar najbolje zmore, saj s tem omogoča dijakom rast na osebnem in znanstvenem področju. Tudi sam sem jim neizmerno hvaležen.


Julija Lubej, (nekdanja) dijakinja GL in maturantka leta 2016

Velikokrat se spominjam dogodkov iz srednje šole. Ravno prejšnji teden sem gledala slike z maturantskega plesa in si kar nisem mogla pomagati, da mi ne bi pritekla solza. To so zame res lepi spomini. Včasih bi se rada vrnila nazaj, ampak takšno je življenje in vsako obdobje je nekaj posebnega. 

Sedaj v Ljubljani študiram socialno delo. Fakulteta mi je všeč, saj sem si od nekdaj želela delati z družinami, otroki in posamezniki. Veseli me, da jim lahko pomagam v stiski. Seveda je še vedno moja največja strast petje. Rada imam številne koncerte, nastope in projekte. V poletnih mesecih bo zopet zaživel muzikal Veronika Deseniška na Celjskem gradu, delam pa tudi na svoji prvi pesmi in upam, da jo boste lahko kmalu slišali. 

Kjer koli slišim ali preberem ime Gimnazija Lava, se mi nariše nasmeh na obraz. Moji spomini so čudoviti, nekakšna mešanica vzponov in padcev, ampak tako je tudi prav. Na koncu nam ostanejo le tisti za nas lepi, pristni in iskreni trenutki. Za uspeh pa sta seveda potrebna trdo delo in volja. Jaz sem si pri tem pomagala s svojo pozitivno energijo, držim se tega, da je vse za nekaj dobro, da se vse zgodi z nekim razlogom, kar pa nam prinese ogromno novih izkušenj za življenje. Moram reči, da me je ta misel uspešno vodila skozi vsa štiri leta. Iskreno lahko rečem, da je to šola s posluhom. Meni je prisluhnila. Profesorji znajo dijake voditi po pravi poti, znajo pa tudi ceniti njihove talente, trud in jih tudi nagraditi.

Oboževala sem šolski zbor in naš šolski bend. To je zame predstavljalo sprostitev in umik od vsakdanjih skrbi, pa čeprav sem prihajala domov v večernih urah. Zame ni lepšega občutka od tistega, ko stojiš na odru in z njega gledaš srečne, zadovoljne obraze dijakov ter ponosne, malce ganjene obraze profesorjev. Od tod sem črpala energijo in motivacijo za uspešno opravljena srednješolska leta. Iz srca sem hvaležna za vse izkušnje, nasvete in znanje, ki sem jih pridobila na Lavi.

Še enkrat hvala Gimnaziji Lava, vsem profesorjem in vodstvu šole za nepozabne spomine.  


Rožle Toš, (nekdanji) dijak GL in zlati maturant leta 2016

Gimnazija Lava mi je ostala v lepem spominu. Pride kakšen dan, ko si iskreno zaželim, da bi se čas zavrtel za nekaj let nazaj in bi bil spet v srednji šoli. Čeprav se imam na fakulteti lepo in sem zadovoljen, kjer sem, pogrešam sproščene in pristne odnose med učitelji in učenci na Gimnaziji Lava. Še sedaj imam občutek, da bi lahko katerega koli znanca iz srednješolskih dni pozdravil na cesti in dobil nazaj iskren nasmeh.


Jaka Krušič, (nekdanji) dijak GL in zlati maturant leta 2016

Na Lavi sem se imel lepo, spoznal sem dosti super ljudi, s profesorji sem se dobro razumel, tudi z ocenami nisem imel problemov.

Na ta 4 leta imam predvsem lepe spomine.

 

 

 

 

 

 

 

 

 


Rok Krumpak, (nekdanji) dijak GL in maturant leta 2016

Spominjam se preživetih popoldnevov na šoli predvsem pa edinstvenih sošolcev brez katerih bi bile dejavnosti med odmori veliko dolgočasnejše.

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

Skip to content