Aljaž Tuhtar

Klasičnih gimnazijcev je po Celju ogromno in biti tehniški gimnazijec je pravi primat. Malo za šalo, malo zares.

Kot tehniki smo vedno na stvar gledali nekoliko drugače kot paralelke in naše razmišljanje so profesorji dobro sprejeli. Zadev smo se lotili bolj logično, bolj s praktičnega vidika, vedno smo si rekli, zakaj bi se nekaj piflali, če je pa itak logično, zakaj je to tako. Prav tako je bil vsak od nas ustvarjalen na svojem področju, pa naj bo to računalništvo, rokodelstvo ali šport. Vsak je bil glavca in ko se je povezalo več glavc, smo rešili vse probleme, tudi tiste, ki so izgledali še tako težki. Bili smo tudi bolj povezani s profesorji, težko razložim zakaj in kako, ampak … tako je bilo.

Velikokrat me ljudje vprašajo, kam bi se vpisal, če bi lahko še enkrat izbiral srednjo šolo. Moj odgovor je, da me s takšnim razredom in s takšnimi profesorji ne prepriča nihče drug kot tehniška gimnazja popLAVA znanja. 

Čas beži, leta tečejo, tempo življenja pa je vse hitrejši. Zelo sem vesel, da ste se spomnili na nas. Pogosto pomislim na srednješolske čase in pripovedujem punci in prijateljem, kako lepo smo se imeli. Včasih smo bili tudi malo nagajivi, ampak tudi to je del odraščanja. Lani v jeseni sem diplomiral na univerzitetnem študiju na biotehniški fakulteti na oddelku za lesarstvo. Po diplomi sem se takoj zaposlil v domačem podjetju, v mizarstvu, kjer izdelujemo pohištvo po naročilu. Ker sem po končanem 3. letniku vzel absolventa, lahko rečem, da sedaj že več kot leto in pol normalno opravljam ”službo”, ki me izredno veseli, kar je poglavitnega pomena.