Matjaž Šmalc, univ. dipl. režiser, producent za filmsko dejavnost na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti

 

1. Kdo je imel vpliv na odločitev za vpis v gimnazijo?

Težko bi rekel, da je bila kakšna oseba, ki bi imela odločilno vlogo. Poznal sem nekaj dijakov, ki so obiskovali Gimnazijo Lava. So rekli, da je to najtežja gimnazija. Mogoče so me hoteli prestrašiti, ampak vedno sem imel rad izzive in manj kot najboljše pri meni ni prišlo v poštev. J

2. Kaj je vplivalo na odločitev za Lavo?

Ko sem končal OŠ, sem bil prepričan, da bom študiral računalništvo. Prva izbira bi seveda morala tako biti srednja elektro in računalniška šola v Mariboru. Ker pa sta temelja računalništva predvsem matematika in fizika, sem se odločil za Gimnazijo Lava, ki je ta predmeta imela nedvomno na najvišjem nivoju.

 

3. Kaj bi rekli, da je bilo na šoli res dobro, se spomnite kakšne smešne anekdote iz srednje šole?

Za tiste čase so si profesorji privoščili kar precej fleksibilnosti. Bolj kot to, kar bi morali predavati, so predavali tisto, kar jim je narekovala zdrava pamet. Tu je izstopala profesorica za slovenski jezik in književnost prof. Tovornik. Cele ure smo se namesto suhoparni snovi posvečali uprizarjanju dramskih tekstov, pa tudi proze in poezije. Skakali smo po razredu kot zajci in grizli stole; ko smo obravnavali poezijo Tomaža Šalamuna, da bi ulovili duha posameznega časa, smo uprizarjali pojedine v različnih obdobjih (jaz sem imel to nesrečo, da sem »fasal« romantiko in se moral zadovoljiti z nekaj kockicami sira in grozdja, medtem ko so se sošolci »naturalisti« mastili s pečeno piško), pisali svoje drame, uprizarjali svoje mladostne ideje in zablode … dajala nam je prostor, kjer smo lahko razmišljali s svojo glavo.

Gledališče je bila njena strast. Vozila nas je na predstave po vse Sloveniji in tudi čez mejo – bili smo v vseh gledališčih od Trsta do Maribora. Živelo pa je tudi razredno gledališče. Pravzaprav je razredno gledališče gojil vsak razred. Praktično ni bilo tedna, da ne bi bila »na sporedu« vsaj ena predstava. Imel sem srečo, da sem poleg gospe Tovornik, ki me je zastrupila z gledališčem, imel tudi razrednika (g. Petrič), ki je verjel, da se svet ne bo ustavil, če bom manjkal na kakšni uri matematike, dobil sem »bianco karto«. Kadarkoli je kakšen razred imel predstavo, sem si jo lahko šel ogledat (v našem jeziku se je temu reklo dovoljenje za špricanje, česar pa seveda NIKOLI nisem izkoriščal JJJ). S kolegom Janijem Prgićem, ki je bil leto pred mano, a prav tako brezupno zastrupljen z gledališčem, sva tako obveljala za šolska kritika – če sva midva blagovolila izdaviti, da je bila predstava dobra, potem je bila – dobra. Sicer pa … »hja, ne obupat, saj enkrat se vam bo že posrečilo.«

4. Česa se najraje spominjate iz šole?

Bili smo res »klapa«. Tako v razredu kot izven njega. Če je kdo imel problem, je to postal razredni problem. Nekako si vedel, da bo razred stal ob tebi.

Imam pa lepe spomine tudi na profesorje (razen ko sem stal pred tablo, seveda J). Večinoma so verjeli v nas. Nas skušali razumeti, kar ni bilo vedno lahko J. In vedeli so, kdaj morajo »zategniti«, kdaj pa lahko tudi malo popustijo, »žrtvujejo« kakšno uro, da se malo sprostimo, razbremenimo, npr. ko je zapadel sneg, nas je profesorica dejansko spustila ven, da smo naredili snežaka. Kaj je napisala v dnevnik? Izdelovanje snežaka, kajpada! J

Seveda pa je najlepši spomin na punce, ki so bile skorajda tako lepe, kot smo bili fantje J.

5. Katere interesne dejavnosti ste obiskovali?

Vsa leta sem bil član pevskega zbora. Takrat je bil eden najboljših mladinskih pevskih zborov. Temelje je takrat postavila strah in trepet slovenskega zborovstva Dragica Žvar, ampak ko si enkrat bil »njen«, bog ne daj, da je kdo kaj rekel čez tebe – predani pevci so bili nedotakljivi, pravi polbogovi. In ona naša vrhovna boginja. Njeno dobro delo je potem nadaljevala Metka Jagodič Pogačar. Prišla je k nam naravnost s fakultete, še vsa neizkušena, ampak se je dobro spopadla z našim preobiljem testosterona. In ga tudi ukrotila!

Ker gledališkega krožka nismo imeli, smo si ga pač naredili. Pod pokroviteljstvom prof. Tovornikove, sicer pa z vso ustvarjalno avtonomijo, smo ustvarjali antologijske predstave, ki so takrat pomenile preboj v razvoju svetovnega gledališča. Vsaj tako smo verjeli. J Ampak konec koncev ni bilo važno, kako dobre so dejansko bile naše predstave – mi smo verjeli vanje, verjeli smo v gledališče, verjeli, da lahko spreminjamo svet z lastno glavo, s svojimi idejami in vizijami, pri tem pa smo imeli podporo šole. Tako lahko krivdo, da sem namesto na fakulteto za računalništvo zavil na AGRFT in sem danes gledališki režiser, pripišem skoraj izključno šoli, predvsem profesorjema Tovornikovi in Petriču, ki sta spodbujala vse te naše mladostne zablode J.

6. Kaj bi svetovali bodočim dijakom, zakaj se vpisati na našo šolo?

Verjamem, da je šola še vedno takšna, kot sem jo zapustil. Šola, ki na prvo mesto postavlja dijaka. Ki ga ne podcenjuje, temveč verjame v njegov potencial. Ki verjame, da lahko manko izkušenj nadomesti s svojo zagnanostjo in vizijami. No, pa še garažna hiša je blizu, da boste imeli kje parkirat, ko vam bodo starši kupili avto za 18. rojstni dan … J