Luka Tomazin, magister prava

 

Zaradi želje po poklicu, ki zahteva univerzitetno izobrazbo, je bilo nadaljevanje šolanja na gimnaziji edina možna pot. Odločitvi za Gimnazijo Lava je botroval splet različnih okoliščin, med katere je sodila tudi sodobnejša zgradba, ki je izrazito odstopala od preostalih gimnazij, ki sta tudi sicer pretirano poudarjali tradicijo.

 

Kot vsakdo sem imel v času šolanja najraje »nešolsko« dogajanje, in sicer predvsem druženje s sošolci v času pouka in izven njega, pri čemer je to – bodisi nervozno spogledovanje s tlemi pri spraševanju bodisi zbijanje šal na piknikih – danes najlepši spomin na gimnazijo.

 

Če je anekdota duhovita zgodbica o znamenitem človeku in če je bila profesorica slovenskega jezika Marija Končina za slovenščino to, kar je Primož Roglič za slovensko kolesarstvo, velja izpostaviti sledečo prigodo: med uro spraševanja in mukotrpne tišine ob postavljenih vprašanjih je omenjena profesorica iz predala sunkovito povlekla redovalnico (zvezek za vpisovanje ocen, op. a.) in dodala, da upa, da se nam bodo sedaj razjasnila obzorja, pri čemer smo v roku nekaj minut recitirali pravilne odgovore.

 

Poleg vseh bolj ali manj prijetnih gimnazijskih izkušenj sem se v času šolanja na Gimnaziji Lava soočil tudi z zdravstvenimi težavami, zaradi česar sem bil v 3. in 4. letniku odsoten približno polovico šolskega leta. Pri vsem tem pa so na Gimnaziji Lava pokazali izjemno socialno-izobraževalno strokovnost in mi z vsestransko pomočjo omogočili, da sem kljub temu uspešno zaključil gimnazijsko izobraževanje.

 

Če torej prijatelja spoznaš v nesreči, lahko vsem bodočim dijakom sporočim, da bodo z vpisom na Gimnazijo Lava dobili odlično prijateljico, ki se bo izkazala še posebej takrat, ko jo bodo najbolj potrebovali, zaradi česar vsem toplo svetujem vpis na Gimnazijo Lava. Ne priporočam pa, da se izognete vsem možnim interesnim dejavnostim kot sem se jaz, ker znanja ni nikoli preveč. Nikoli.