Klarin tretji roman

Klara Klobasa je dijakinja četrtega letnika. Je nekoliko zadržana in skrivnostna mladostnica, kar daje slutiti, da v življenju počne še kaj drugega, kot se uči za šolo. Videz ne vara – nedavno je izšel njen tretji roman z naslovom Daphne. Ker je kriminalno-fantazijska zgodba napeta, berljiva in govori o mladostnikih, vam jo – dragi gimnazijci – toplo priporočam za sprostitev po napornem šolskem dnevu. Daphne vas čaka v (šolski) knjižnici.

Klara, stara si osemnajst let in v Cobissu so pod tvojim imenom vpisane tri knjižne enote, česar večina ljudi ne doseže v celem življenju. Kako se počutiš ob tem?

Nase sem ponosna in vesela, da mi je uspelo. Srečo sem imela, da sem imela tako v osnovni kot v srednji šoli ljudi, ki so me k pisanju spodbujali in mi pri tem pomagali.

Pisanje romana zahteva koncentracijo, disciplino in seveda veliko časa. Predvidevam, da je predvsem slednjega v srednji šoli bistveno manj kot v osnovni. Misliš, da je to razlog, da si ena redkih srednješolk, ki se je prijavila na natečaj Z domišljijo na potep, medtem ko je med osnovnošolci pisanje zgodb zelo razširjeno?

Vsekakor se mi zdi, da je to eden izmed razlogov. Časa je manj, hkrati pa se kot srednješolci ubadamo z drugačnimi stvarmi. Več je učenja, ob vikendih pa se večinoma raje družimo s prijatelji in se zabavamo, kot pa da bi ustvarjali doma.

Zakaj je nasploh v srednji šoli manj ustvarjalnosti? Je razlog samo v večji količini učne snovi?

Mislim, da to ni edini razlog. Zdi se mi, da je čedalje manj ustvarjalnosti tudi v osnovnih šolah. Pomemben dejavnik poleg večje količine snovi so socialna omrežja in splet nasploh. Tudi pri sebi namreč opažam, da si večkrat raje ogledam kak film, kot pa da bi brala, pisala, ustvarjala. Za to potrebujem več zbranosti in discipline, ki pa mi ju včasih primanjkuje.

Roman Daphne dokazuje, da imaš veliko domišljije, občutek za ustvarjanje napetosti  in smisel za pisanje dialogov. Je tvoj talent prirojen ali (tudi) rezultat branja? Kaj bereš? Namreč prepričana sem, da ne prebiraš zgolj obveznega domačega branja.

Menim, da je rezultat obojega. Vsekakor moraš imeti za pisanje malo talenta, a brez branja ne gre. Že od nekdaj rada berem, saj se mi zdi, da s tem bogatim svoje pisanje in ga razvijam. Zadnje čase segam predvsem po kriminalkah, romanih z zgodovinsko tematiko, biografijah.

Klara, zakaj sploh brati?

Z branjem dobimo ogromno. Širimo si obzorja, razvija se naša domišljija. Postanemo bolj dovzetni za dogajanje okrog sebe, smo bolj empatični.

Kje si raje – v naravi (po možnosti v gozdu), na morju, v večmilijonskem mestu?

Odvisno od razpoloženja. Včasih si želim okoli sebe dogajanja, da sem med ljudmi in se s tem sprostim. A velikokrat se raje umaknem in se s tem umirim. Rada se sprehajam po gozdu, saj s tem zadiham in odmislim vsakodnevne skrbi.

Si roman ponudila v branje sošolcem? Prepričana sem namreč, da bi ga z zanimanjem prebrali.

Zaenkrat še ne.

Zakaj so v tvojem romanu osebe poimenovane s tujimi, neslovenskimi imeni?

V času, ko sem Daphne napisala, sem brala predvsem angleško literaturo in tako dobila ideje za imena. Hkrati pa se mi zdi, da sem se s tem nekoliko odmaknila od vsakdanjega življenja in ustvarila nek nov svet, v katerem nihče, ki bo roman prebral, ne bo poskušal izmišljenih likov in dogodkov povezati z realnim svetom.

Bereš leposlovje tudi v angleščini? Bi pisala v tem jeziku? Kaj ti pomeni slovenščina?

Prebrala sem že kar nekaj knjig v angleščini, a so bile te večinoma lažja, trivialna literatura. V angleščini včasih napišem nekaj odstavkov, a iz teh vsekakor ne bi mogla napisati romana. Slovenščina je zame jezik, s katerim se lahko izražam, lahko ga oblikujem in razvijam.

Imaš najljubšega pisatelja, najboljši film, najlepšo sliko, pesem?

Najljubšega pisatelja nimam. Sama pri sebi namreč opažam, da se moj okus ves čas spreminja. Lahko berem knjige z ljubezensko tematiko, nato pa se nenadoma odločim, da me bolj zanimajo kriminalke. Sicer imam nekaj priljubljenih pisateljev, kot sta na primer Agatha Christie in norveški pisec kriminalk Jo Nesbo. Podobno mnenje imam glede pesmi in filmov, odvisno je, kako se počutim v danem trenutku. V slikarstvo se sicer nikoli nisem poglabljala. Rada si ogledam kakšno razstavo, zanimajo me tudi znani slikarji, kot je na primer Van Gogh.

Vem, da imaš rada gledališče? Te je kdaj zamikalo napisati dramski tekst?

Drži, gledališče imam rada. O tem še nisem razmišljala, vendar bi bilo zanimivo poskusiti nekaj novega.

Izteka se zadnje leto tvojega šolanja na gimnaziji. Kako se počutiš ob skorajšnjem slovesu od »brezskrbnih« gimnazijskih let in vpisu na fakulteto? Bo več ali manj časa za pisanje romanov

Imam mešane občutke. Žal mi je, da bom morala gimnazijo pustiti za seboj, hkrati pa se veselim novih izkušenj. V prvih nekaj mesecih na fakulteti zagotovo ne bom imela časa za ustvarjanje, upam pa, da se bo kasneje to spremenilo. S pisanjem bi namreč rada nadaljevala.

dr. Breda Marušič

 

Nazaj