Dijaki, mi smo odgovorni za prihodnost!

V sredo, 27. 1. 2021, smo na daljavo prisostvovali prvemu pogovoru na Maratonu znanosti 2021, ki ga je naša šola izvedla letos že tretjič zapored. Gostili s

mo slovenskega novinarja, prevajalca, dramskega igralca in nekdanjega dijaka Gimnazije Lava Janka Petrovca, ki trenutno deluje kot dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. Opisal nam je svoje delo v Italiji, Sloveniji in drugod po svetu, pogovarjala sva se tudi o njegovem življenju in navadah. Po opravljeni maturi v Devinu je najprej študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nato se spustil v igralske vode in se uril še na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je doštudiral. Pravi, da sta ga gledališče in umetnost že od nekdaj zanimala, saj mu ni bilo nikoli dolgčas, ko se je spustil v svet dramskih likov, njihovega razmišljanja, filozofskih vprašanj in v imaginarni svet.

Nikoli mu tudi ni bilo žal, da se je po 11 letih v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer je ustvaril preko 50 vlog, poslovil od teatra. Svojo igralsko kariero je končal na vrhuncu z Borštnikovo nagrado za igro. Zaposlil se je na Radiu Prvi Radia Slovenije, od leta 2016 pa je dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. Ukvarja se tudi s prevajalstvom pripovednih in dramskih besedil.

Zelo navdihujoče se mi je zdelo, da na svojo bodočo službo nikoli ni gledal kot samo na vir zaslužka, temveč kot na način življenja. Vedno je vztrajal pri tistem, kar je hotel doseči. Tudi meni se zdi, da če nekaj počneš s srcem in v tem uživaš, je plača sekundarnega pomena. Življenje je prekratko, da ga bi zapravili tako, da bi počeli stvari, ki nas ne veselijo. V bodočih službah, ki jih bomo opravljali, bomo preživeli največji del svojega življenja. Tega se moramo zavedati.

Dotaknila sva se še veliko različnih tem, tudi koronavirusa. V začetku epidemije je tako kot veliko ljudi opravljal gospodinjska dela in razmišljal, kdaj se bomo vrnili v normalne tirnice. Doma ima trenirko, ki jo je že večkrat zašil. Velikokrat z novo barvo sukanca, saj ga bo to spominjalo na čas socialne odtujenosti in na čas, ki smo ga oziroma ga še vedno preživljamo bolj kot ne doma.

Lansko leto je izdal svojo knjigo, ki povzema njegove dnevniške zapiske v času epidemije v Italiji. Najprej jih je zasnoval na družbenih omrežjih, nato pa vse povzel v smiselno celoto, ki bralca popelje v njegov svet dojemanja stvari. V letu 2020 se je naučili, da potrebujemo manj, saj se mu zdi bizarno, da imajo nekateri ljudje toliko stvari preveč, da se v njih ne znajdejo, na drugi strani pa obstajajo nekateri, ki so vsak dan v nenehni borbi za preživetje.

Na koncu nam je povedal tudi, da bi pri mladih rad videl več kritičnega razmišljanja, ker smo nenazadnje mi tisti, ki bomo krojili prihodnost. Zato moramo večkrat ravnati pametneje in odgovornejše, saj na nas stoji svet. Kakšen pa bo, je odvisno od nas samih.

Zelo sem bil vesel, da je bil gospod Petrovec naš gost in da nam je slikovito popestril dan. Upam, da še kdaj, saj je bilo v njegovi družbi izjemno lepo in navdihujoče, ura pogovora pa je minila skoraj v trenutku.

Z Jankom Petrovcem sem se pogovarjal Svit Stišovič (3. e)