Skozi zaprte oči gleda poet naš svet,
s tišino odpira se prečudovitega jutra cvet.
Delček Zemljine lepote, zajet v njegovi poeziji neumrljivi,
stari kot svet, odseva čase, ki so danes nepredstavljivi.

 

Odprl je poet pot do svojega srca, da bi videl
želje in upe, da bi na tej Zemlji hranil svoje hrepenenje in misel.
Sedaj v trpljenju pesni, v srce ga bode trnje žalosti,
videl ni, kar je želel, videl je svet človeške malomarnosti.

 

Piše! Piše o tem, kako oči mu je polnil jok,
ko namesto žvrgoleče pesmi slišal je onesnažen zvok.
Zmanjkalo mu je sape in pljuča mu je napolnil smog,
želel je videti Zemljo, sedaj mu jasno ni, kaj videl je povsod okrog.

 

Pesni in njegova pesem opozarja,
da obstaja veliko več in da je to dragocenejše od denarja:
vrednote, skrb za Zemljo in skrb za soljudi,
občutek, da brez sodelovanja ter enotnosti uspehov ni.

 

Veliko preveč vsega je pretreslo poetovo dojemanje,
iz spanca ga budijo videno sovraštvo, neenakost in nesprejemanje.
Mučita ga dejstvo, da človeštvo bremeni Zemljo z nepopravljivo škodo,
ter pozabljanje, da človeštvo in Zemlja delita isto si usodo.

 

Gleda nemočno Zemljo, jo slika s svojo pesmijo
in upa, da se ljudje skrbno ter zavedno zresnijo.
Pogled mu bega čez pokrajine, ki jim onesnaženje prineslo je otožnost,
žalostno zaključi svojo pesem z besedami: »En planet pomeni eno priložnost!«

 

Rok Hrustel, 2. d