Od kuge do covida-19

Človeštvo so pretresle tri smrtonosne pandemije, vsaka pa je pustila oz. še pušča svoj pečat v jeziku, molitvah ali pa v vsakdanjih temah za pogovor. Medtem ko smo že premagali kugo in špansko gripo, se danes soočamo z novim koronavirusom, ki povzroča bolezen covid-19.

V 14. stoletju je v Evropi razsajala kuga, ki je pomorila 1/3 prebivalstva. Gre za največjo zgodovinsko katastrofo po številu izgubljenih življenj, ki se po deležu žrtev lahko primerja le še z drugo svetovno vojno. Bolezen se je najverjetneje razvila v Mongoliji in se je zelo hitro razširila po Kitajski ter napredovala proti zahodu. V Italijo, od koder je bolezen preplavila Evropo, so črno smrt prinesli genovski trgovci, ko so bežali pred Tatari iz mesta Kaffa ob Črnem morju. Kuga se je razširila na Francijo, Anglijo, Skandinavijo in nazadnje v Rusijo ter s tem postala prva pandemija v zgodovini.

Še vedno je prisotna v določenih delih sveta in je danes ozdravljiva bolezen, takrat pa je niso znali učinkovito pozdraviti. Največji dosežek iz tega časa je uveljavitev karantene za okužene; beseda karantena izhaja iz italijanske besede štirideset ali quaranta, saj je bila to določena izolacijska doba za blago oz. ljudi, ki so prihajali iz razglašenih krajev okužbe. Zdravniki so uporabljali posebne maske, ki so spominjale na ptičji kljun, v katerega so si natrli zelišča, da bi se tako zavarovali pred smradom. Krizne razmere so ljudi prisile, da so se po pomoč zatekali tudi k drugim strokovnjakom (čarovnice, astrologi, napovedovalke usode, zeliščarji ali pa celo krošnjarji).

Druga primerljiva katastrofa je izbruhnila v 20. stoletju. Španska gripa je v nekaj mesecih v letih 1918 in 1919 pomorila 3 %−5 % svetovnega prebivalstva, kar je več kot skupno število vseh žrtev, padlih med prvo svetovno vojno. Pandemija se ni prvič pojavila v Španiji, kar bi bilo mogoče sklepati iz poimenovanja, temveč v ZDA. Tako so ameriški vojaki nevede s svojim izkrcanjem aprila v Evropo prinesli tudi virus influence tipa H1N1. Najprej se je gripa pojavila v Franciji in od tam napredovala v ostale države.

Prvo cepivo proti gripi je bilo patentirano šele leta 1940, kar pomeni, da je bila do takrat zaščita pred okužbo nemogoča. Ko je izbruhnil drugi val gripe, ki je bil najsmrtonosnejši, so znanstveniki in zdravniki začeli uveljavljati zdravljenje z aspirinom, in sicer v dnevnih dozah po 30 gramov – danes veljajo zaužite dnevne doze nad 4 grami za toksične. Med znake zastrupitve z aspirinom sodi tudi prekomerno nabiranje tekočine v pljučih, zato je na podlagi tega zelo verjetna domneva, da je ogromno smrtnih primerov iz oktobra 1918 pravzaprav povzročilo zdravilo.

Decembra 2019 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) iz Kitajskega Wuhana prejela prvi primer diagnosticirane pljučnice, ki je imela neznanega povzročitelja. Države širom sveta danes se z novo boleznijo covid-19 spopadajo na različne načine, toda niso vse enako uspešne. Voditelji so resnost situacije podcenjevali. Današnja situacija je negotova, z okužbo se spopada cel svet, gospodarstvo napoveduje novo krizo, nivo ogljikovega dioksida se spušča, v porastu pa je delež preživetega časa za ekrani, ki so v večini držav trenutno edini stik s šolo in delodajalcem. Razmere so kritične in primerljive s tistimi iz 14. in 20. stoletja.

Iz vsega navedenega se je smiselno vprašati, ali smo se iz preteklih dogodkov kaj naučili. Zagotovo smo spoznali, da nad nekaterimi dogodki človek preprosto nima vpliva (v primeru, da nobena od največjih pandemij ni bila politična zarota) in da je reševanje pomembnejše od (pre)poznega preprečevanja. Prehitro sklepanje lahko vodi do dodatnega poslabšanja stanja, kar nas je naučila prenagljena uporaba aspirina iz leta 1918. Kot sklepno spoznanje velja dodati še dejstvo, da se zgodovina ponavlja in da sodobni svet ni prav nič naprednejši v metodah reševanja problemov, ki zahtevajo enotnost, strpnost in sodelovanje, zato si umivajmo roke in ostanimo doma.

Eva Kodrin, 4. b

Nazaj