Ko ni dovolj le opazovati, ampak je treba čutiti

Od četrtka, 11. 4. 2019, do sobote, 13. 4. 2019, je bilo deset dijakov 3. letnika Gimnazije Lava s spremljevalko profesorico Simono Jereb na ekskurziji v Krakovu in Auschwitzu. Pridružili smo se dijakom Škofijske gimnazije Ljubljana, Gimnazije Piran in Prve gimnazije v Celju. Ekskurzijo je že tretjič organizirala gospa Daša Deželak, profesorica na Škofijski gimnaziji Ljubljana. Z nami je kot častna gostja potovala 94-letna preživela taboriščnica gospa Sonja Vrščaj. Svojo zgodbo je z nami delila tudi gospa Milena Žerič iz Društva ukradenih otrok, za strokovno vodenje pa je poskrbel direktor Sinagoge Maribor gospod Boris Hajdinjak.

Ob pretresljivih spominih in ganljivih pripovedih iz preteklosti smo udeleženci ekskurzije lahko razmišljali o pomenu solidarnosti, poguma in požrtvovalnosti, ki tako v vojni kot v miru pogosto usodno odločajo o življenju in smrti.

 

Vtisi udeležencev (njihove celotne zapise lahko preberete na naslednjih povezavah)

Kaja

Anže

Anja

Eva

Ko sem hodila sem po razmočenih tleh taborišča, je dež poosebljal moje notranje razpoloženje: žičnate ograje, plinske celice, mrzle sobe, porušen krematorij, kupi otroških čeveljcev in las pustijo obiskovalcu grenak priokus. Auschwitz ni muzej, je spomin, ki ne obstaja samo v knjigah, temveč  bi moral tudi v vseh nas, po vojni rojenih ljudi.

Eva

Seveda pa pravih razsežnosti te hude preizkušnje ne bomo nikoli razumeli. Poleg nečloveških pogojev, v katerih so morali živeti taboriščniki, sta me prevzeli tudi velikost taborišča in njegova tehnična dovršenost. Vse dejavnosti v taborišču smrti so potekale skrbno načrtovano in to je dokaz, da se tega zločina proti človeštvu niso domislili neuki, nerazgledani ljudje, temveč peščica visoko izobraženih, zelo sposobnih ter inteligentnih  posameznikov. Prav to pa je tisto, kar me najbolj skrbi.

Anže

Kasneje smo prispeli do slovenskega spomenika, postavljenega v čast v Auschwitzu preminulih Slovencev. Tam nam je gospa Sonja Vrščaj, ki je tudi sama preživela taboriščne more, povedala nekaj besed. Svoje modre besede je zaključila z željo, naj se vedno borimo za svojo domovino in da naj nikoli ne dopustimo, da bi se pripetilo kaj podobnega, kot je bil holokavst. Njene besede in njena energija so bile nekaj posebnega. Čeprav je sama doživela grozote, ki si jih večina ne more niti predstavljati, iz nje še vedno žarita optimizem in vera v današnjo mladino. Na koncu smo si ogledali še barake, v katerih so ljudje preživljali težke dni. Tam nas je gospa Vrščaj seznanila z razmerami, v katerih so živeli. Večina nas ne bi preživela niti dneva v takšnih pogojih, kaj šele ohranila pozitiven pogled na življenje. To je tudi eden izmed mnogih razlogov, zaradi katerih občudujem ljudi, kakršna je gospa Sonja.

Kaja

 

Nazaj