Gledališki recital v počastitev treh za Slovence nadvse pomembnih obletnic

Leto 2018 je v znamenju treh za Slovence nadvse pomembnih obletnic: 100-letnice Cankarjeve smrti, 140-letnice Župančičevega rojstva in 100-letnice konca prve svetovne vojne.

“Zaželela si je rdečih ciklamnov …”

Kako mlademu človeku približati čas izpred sto let in umetniško veličino ter družbeno angažiranost dveh velikanov slovenske umetnosti? Gimnazijci z Lave so se odločili, da se zahtevne in odgovorne naloge lotijo s pomočjo raznoterega gledališkega jezika in aktualizacij.

“Tvoja kultura je kot žlahten cvet v gumbnici bogatega potepuha. Vrzi jo na cesto in pohodi jo!”

Scenarij prireditve, ki smo jo izvedli 21. februarja 2018 Celjskem domu, je zasnovan kot preplet štirih pomembnih tem – ljubezni, položaja umetnika v družbi, družbene neenakosti in nepravičnosti ter vojne. Vanj so vključene pesmi iz Cankarjeve zbirke Erotika, Župančičevih pesniških zbirk Čaša opojnosti, Čez plan in Samogovori, odlomek iz Cankarjeve drame Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in dramatizirani odlomki iz Bele krizanteme in črtic Muhe ter Gospod stotnik.

“Če pijem vina mnogo ali malo, vseeno bil bi vsaki dan pijan!”

Uprizoritev, ki je nastala na osnovi navedenih besedil, je uporabila različne gledališke govorice, s katerimi je – marsikateremu dijaku – manj znana besedila Ivana Cankarja in Otona Župančiča prikazala kot podobo sodobne slovenske družbe.

Dogajanje na odru se je začelo že med prihodom publike. Odrska iluzija smrekovega gozda z dehtečimi ciklamami in divjimi živalmi je bila okvir štirih pesmi – Cankarjevih in Župančičevih. Zasanjano, erotično vzdušje je grobo prekinil prihod treh igralcev, ki so upodobil Ivana Cankarja. Njegovo žalost ob sežigu prve in edine zbirke pesmi Erotika so hitro nadomestili posmeh, ironija in sarkazem. Vrh je bil dosežen z aktualizacijo znamenitega začetnega prizora iz Cankarjeve drame Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spačeni obrazi Šentflorjancev, njihov groteskni ples, mešanica poželjivosti in ogorčenja nad plešočo Jacinto ter njihova zahteva po zidu – »sto klafter debelem in sto klafter širokem« – so pokazali neusmiljeno podobo sodobnega Šentflorjanca in njegovega odnosa do umetnosti ter vsega tujega, drugačnega ali njemu nerazumljivega.

“Dolina šentflorjanska je živela brez umetnikov doslej, pa bo izhajala tudi poslej!”

Sledil je trenutek, ko se je gozdna idila dokončno spremenila v prostor sodobnega brezobzirnega neoliberalizma. Župančičeva Žebljarska je postala slika krutega vsakdanjika delavcev za tekočim trakom, Cankarjeva družbenokritična pesem o nepravičnih socialnih razmerjih pa podoba sodobnih slovenskih delavcev: mizarja, učiteljice in delavke v tovarni.

“Od štirih do ene …”

Od te točke dalje se je dogajanje še siloviteje stopnjevalo proti katastrofičnemu koncu; pozornemu gledalcu ga je nakazal že prizor iz Cankarjeve črtice Muhe.

“Zdaj vam pokažem, kako umira muha v mrtvašnici!”

Sledil je eden izpovedno najmočnejših prizorov gledališkega recitala – Gospod stotnik. Dramatizirani odlomek iz znamenite Cankarjeve črtice ni le spomin na prvo svetovno vojno, ampak opomin, da so tej vojni sledile nove vojne. A ker je človek trdoživo bitje, mu nesreče in katastrofe ne vzamejo upanja ter volje do življenja. Nasprotno – »Mi gremo naprej, mi gremo naprej …« (O. Župančič). Zaključek predstave je odprt. Najprej tiho, nato vedno glasnejše in zanosnejše prepevanje melodije znamenite Across the Universe si je lahko vsak gledalec razlagal po svoje.

“Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci …”

Kratka, a izjemno intenzivna predstava je izkoristila skoraj vsa gledališka sredstva: besedo, gib, glasbo, sceno, luči … Nastala je v sodelovanju treh mentoric. Za scenarij, izbor glasbe, režijo in mentorstvo besednim interpretom je poskrbela dr. Breda Marušič. Scenografijo in gledališke liste je zasnovala Tanja Barle; sodelovala je tudi pri oblikovanju luči. Z gibom se je ukvarjala Sava Malenšek, ki je v predstavi aktivno sodelovala.

Poleg profesorice Save Malenšek so se skupaj z dijaki na odru predstavili še naslednji profesorji: Anja Ramšak, Katarina Petač, Peter Juvančič in Bogomil Kropej. Tako nastopajoči kot publika so odločitev svojih učiteljev, da skupaj ustvarijo kulturni dogodek, sprejeli z odobravanjem, če ne kar z navdušenjem.

Glavni junaki predstave pa so seveda dijaki. Devetnajst se jih je zvrstilo na odru: Luka Logar, Aljaž Rodič, Svit Podpečan, Špela Vasle, Maks Ivo Moser, Gaja Hribernik, Anita Zupanc, Neli Čadej, Tina Trupi, Živa Knez, Jure Hladin, Blaž Parežnik, Jan Rudež, Maruša Žučko, Lina Kovač, Maša Kovač, Tamara Podgoršek, Anže Borinc in Matic Herodež.

Natopajoči (FOTO: Jani Rojnik)

Za glasbo in ozvočenje so skrbeli Laura Jelen, Nejc Tevč in Dejan Ramovš. Tehnične zadeve sta pomagali urejati Andreja Leskovar in Tanja Potočnik. Sceno so pripravili v gradbenih (mentor Srečko Draksler) in strojnih delavnicah (mentor Roman Zupanc) ŠC. Ličila so posodili na Srednji šoli za storitvene dejavnosti in logistiko (mentorica Brigita Novačan), kostume v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, ciklame v Cvetličarni MB iz Levca, nagačene živali pa v Lovskem društvu Celje. Gledališke liste so natisnili na Srednji šoli za strojništvo, mehatroniko in medije (mentorica Natalija Fošnarič); dijaki te šole (mentor Dušan Vešligaj) so tudi snemali celotno prireditev.

Gledališki recital v spomin na tri pomembne obletnice za slovenski narod je vsekakor uresničil svoj namen – mladim je približal in aktualiziral Ivana Cankarja ter Otona Župančiča. Številna zgoraj navedena imena dijakov in učiteljev pa so dokaz odličnega sodelovanja med dijaki in zaposlenimi na različnih šolah Šolskega centra Celje.

dr. Breda Marušič 

Nazaj